Torba me je nesla v napačno šolo ...

Hja tkole se je glasil naslov domišljijaskega spisa, ki ga je učiteljica 5. razreda pričakovala od mojega sina ... Pa se je začelo .. ni in ni mu šlo in potem s skupnimi močmi nekaj napisalo .. v moji glavi pa je ideja rasla in silila, da se spiše do konca ...

Torba me je nesla v napačno šolo ...

Torba na mojih ramenih me je vztrajno vlekla levo .. ni in ni popustila .. pri drugem levem ovinku me je zvlekla z moje poti in kmalu sem se znašel pred šolo .. ki pa ni bila moja. Stavba pred menoj je imela velik napis ŠOLA, le črko o je zamenjal velik svetleč bonbon. Torba me je vztrajno vlekla čez prag in naprej v učilnico, me pritisnila v prvo klop in slišal sem jo kako gode od zadovoljstva, ko sem zbegano gledal naokoli po kopici otrok, ki so veselo zrli proti učiteljici, ki je stala pred tablo. Tudi učiteljica ni bila takšna kot moja .. v tisti moji pravi šoli. Njeni lasje so se lesketali od drobnega posipa vseh barv ... obleka pa je bila čisto za pojest .. Sestavljena je bila iz dolgih trakov na katerih so bili nanizani bonboni .. tako zelo okusno je bilo videti in po zraku se je širil vonj po sadju in čokoladi. Začudeno sem strmel vanjo, ko je pred menoj odložila skodelico polno sladkih dobrot in dejala .. no sedaj pa matematika. Hudiča, sem pomislil, kakšna matematika. Otroci so zobali bonbone in pisali v zvezek 1+1+1+1+1+1+ ... in vse to do zvonenja. Kmalu mi je postalo jasno, da so seštevali koliko bonbonov pojedo ... Začuden sem bi vse bolj in se spraševal, kaj vse me še čaka .. Torba pa je veselo godla in kar čutil sem njeno zadovoljstvo. Sledila je narava in tam se je zgodba na nek način ponovila .. le da nismo seštevali, pač pa smo pisali 1 – ananas, 1 – čokolada ... naštevali okuse in se veselo basali s sladkarijami .. Pri telovadbi smo si jih metali v usta in ko je nastopila družba, me je že močno bolel trebuh. Sladkor v meni je razburil mojo notranjost in groza me je bilo, kaj bomo počeli sedaj. Takrat pa me je nekaj streslo .. še enkrat in spet in spet, dokler nisem zaslišal očeta, ki me je klica; vstani, zamudil boš šolo. V postelji sem zmedeno sedel pokonci in gledal okolico, se prijemal za moj ploski trebuh, ki je bil še maloprej napihnjen od sladkarij in se čudil, kaj se dogaja. Oče iz kuhinje pa je spraševal, če bom jedel kosmiče. Misel na sladke čokoladne kosmiče se mi je zataknila v ustih in hitel sem razlagati, da bom samo kislo jabolko. Danes zagotovo ne bom jedel bonbonov ...

Uh, kakšna naporno šola, še dobro, da imamo tako .. navadno šolo, kjer je pouk le pouk.

Človek kaj si postal ….

Hja, res kaj smo ostali .. Kje so časi, ko je bilo popolnoma samoumevno, da človeku v stiski priskočiš na pomoč .. brez kalkulacij … preračunljivosti …Drek .. res kam smo padli ..?!!

..

V teh dneh strmim v ekran ..TV … in sledim poplavah naokoli po SLO … in stiska me, ko pomislim; lahko bi bili mi … potem pa na netu berem komentarje v slogu provokacija, zezanja in celo privoščljivosti … Jebela ljudje, kaj vam je. Res, tudi jaz sedim doma … res nisem priskočila na pomoč, sem doma in sem na suhem .. voda do mene ne more … le tista, ki pada z oblakov …. Pa vseeno ne pišem komentarjev in vsako priložnost izkoristim za futranje kompleksov … za politično provokacijo …. Zato, da bi se počutila močno tistih nekaj piškavih trenutkov … Kje imate obraz …. Če je to demokracija. … potem je demokracija norost, ki si je večina od nas ni želela …

..

Upam, da ljudje, ki so utrpeli škodo ali jo še bodo, ne berejo, oziroma ne bodo brali vaših bedarij ….. Da jih bo pomoč dosegla prej, kot pričakujejo in da posledice ne bodo prehude ….

..

Ma kaj sploh še pišem .. pošasti smo postali … ne ljudje …vsa večina …

Norost .. ki še traja ….

Norost .. ki še traja ….
Spomnim se dne in spomnim se točno kaj sem počela .. Sedela sem v dnevni sobi .. pri tašči, takrat smo živeli še skupaj .. sin, ki je takrat komaj dobro racal na svojih mali nogica in je sedaj, devet let kasneje že pravi mož in mu manjka samo še neka cm, da me preraste, je racal po stanovanju, med menoj, ki sem mu brisala nos, ker je bil bolan in veliko rumeno škatlo polno igrač. V roki sem držala TV upravljalec in pritiskala tipke … in nato CNN .. novice ..na dan 09.11.2001. Mislim, da ni človeka moje generacije, ki si tega ne bi zapomnil …
Ne bom pozabila groze, ki je lezla po meni …. ob gledanju posnetkov …pravzaprav direktnega prenosa …. In nato kolaps prve stavbe …. Vakum okoli mene …. Tišina …avtomatski gibi .. stisk sina v naročju, trenutek, ko sem bila samo mama … Sin, ki je čutil mojo napetost in obmiroval v mojem naročju in nato padec drugega stolpa ….
…………
Nihče si ne zasluži nekaj takega .. nihče … pa naj bo rumen .. rdeč .. bel ali črn .. ni važna vera …. Politična ali spolna usmerjenost …. Nič ni važno. So dejanja, ki jih ne more opravičiti NIČ ….popolnoma NIČ …..
……….
Kaj smo postali ljudje … NAJVEČJA NAPAKA NARAVE …..Vedno bolj se mi dozdeva, da je človek res napaka ….morali bi ostati na štirih, ne pa da smo se dvignili in postali tako zelo pokončna bitja …. Prevzvišena …… bolna v svojemu umu, norosti in pehanju …. za nesmisli, ki jim ni videti konca .....

Kaj so bili predhodniki in kaj ste postali VI

Čas v katerem živimo ni enostaven .. Nič več ni preprosto .. Vse se je spremenilo v boj .. pehanje za denar .. vsaj v večini primerov gre zato. In ko v zadnjih nekaj mesecih sledim boju zdravnikov za višji dohodek (mimogrede, že tako imate visoke dohodke) mi gre na KOZLANJE. Ljudje živijo na robu preživetja, vsakdanji boj za najosnovnejše dobrine jih izčrpava in ko poslušajo-mo o vaših težavah, boju za pravično plačilo .. se mi obrača v želodcu. Zdravnik že tako dobivajo zdravniški dodatek ... medicinska sestra, ki prav tako dela, dežura in verjetno večji del noči preživi na nogah, kot vsi DR , ki so takrat v službi ... me prav zanima koliko nanese njen dodatek, če ga sploh dobi ... vaše prisege ob končanju študija .. z njo si lahko obrišete rit, kajti tako ali tako nič ne pomeni. Pred očmi vidite le svoje želje ... in jih opravičujete na način, ki je daleč od mere zdravega in moralnega okusa. Ko pomislim, da so usode bolnih položene na milost in nemilost v vaše roke ... me postane strah in le upam lahko, da vas moji bližnji ne bodo potrebovali in da ima generacija, ki sedaj študira kanček več moralnih načel in se vam ne bo pustila zapeljati .. v vaš pokvarjeni svet.
Včasih ... še ko sem bila otrok, sem poslušala odrasle, ki so o zdravnikih govorili s spoštovanjem .... Dragi moji, spoštovanje je nekaj kar pride kot dar za dobro opravljeno delo ... za nekaj kar se nekomu zdi samoumevno .. in pri tem ne zahteva plačila, temveč nesebično in brez vzvišenost opravlja svoje delo, ki ga tako zelo opevate .... Kot otrok sem razumela, da če si zdravnik .. si več kot človek, si nad človekom, usoda ljudi je v rokah zdravnikov in na njih sem gledala kot na .. nadljudi ... danes vas pomilujem ... smilite se mi, ker ste iz poklica, ki je bil včasih nekaj tako spoštovanega uspeli v nekaj letih spremeniti v cirkus, ki ga ima vsa okolica že polno glavo .. Sramujte se sebe in svojih ciljev ...In ko boste nekoč sami pred seboj polagali račune, bo prišel čas, ko vam bodo iz vaših skritih predalov padala trupla ljudi, ki bi jih lahko rešili ... pa vam je denar pomenil več ...