petek, 28. december 2012

Branje




Danes mi je pod roko prišel članek, ki opisuje dogodek v Ameriki .. črna kronika in ne morem, da ne bi pisala o ljudeh, ki tako zelo radi modrujejo pod  članki. Mislim, če je to demokracija, da žališ vse po vrsti, da si v objemu interneta dovoliš vse, potem je demokracija nekaj, česar si ne želim. Ko preberem izjavo v stilu, vsi Američani so butasti, kako debilen narod … in podobno, se res sprašuje, koliko sveta so prepotovali avtorji takšnih »pametnih« izjav in kako so lahko tako zelo »pametni » ljudje, tako zelo ozki v svojem razmišljanju. Nekoč sem slišala žensko, ki je izjavila, da temnopolti ljudje smrdijo, v življenju pa se ni premaknila dlje od Hrvaške. Ko sem jo vprašala, od kod ji takšne informacije in zakaj govori neumnosti in se smeši, me je le debelo gledala in v zadregi razlagala, da je bil njen oče pač rasno nestrpen in, da jo je tako vzgajal. Halo, a to je izgovor za takšno obnašanje. Ko človek odraste je odgovoren za svoja dejanja. Tako naj bi bilo, ne se mi skrivat pod krilo matere in iskat izgovore o vzgoji , ki si jo bil deležen. Sooči se in si dovoli razmišljat s svojo glavo in ko poslušam o zabitih Američanih … no ja … bi se dalo razmišljat in razpravljat o tem kdo je kaj.
Ne prenesem posploševanja … in na jetra mi gre .. ko poslušam zabite in zavrte SLOVENCE, ko vse po vrsti mečejo v en koš. Vsi smo KAO navdušeni nad Japonsko in njenim naprednim in zdravim življenjem, a dejte no. Kaj pa kitolov, pobijanje delfinov .. gojenje krav v nadstropjih … da ne govorim o jedrski energiji in obsedeni strahom z lakoto, pa še bi se našlo.
Vsi narodi imajo neke karakteristike, ki so za njih značilne … ampak zato še ni nujno,d a so vsi butasti, debilni … in podobno … mislim no .. kje živim …

sreda, 5. december 2012

Polna vtisov ..




Sploh ne vem kje naj začnem .. Igra je fantastična in spet se je izkazalo, da poleg Meryl Streep lahko vsak igralec, tudi Tommy Lee Jones postane romantičen , celo privlačen .. Priznam, da je karizmatičen, v tej vlogi pa je prekosil samega sebe. Tako kot je bil Clint Eastwood v filmu The Bridges of Madison County nekaj posebnega, je sedaj to storil Tommy. Zgodba je čisto vsakdanja in življenjska in to je tudi razlog, da se te dotakne. Tisti, ki filma ne razume .. kaj naj rečem, žal mi je za takšne ljudi .. film pač govori o življenju vsakdanjih ljudi in tegobah v katerih se več ali manj znajdejo vsi, ki živijo življenje … polno življenje, ko v nekem trenutku ni časa zase, za partnerski odnos in če ta razkol traja predolgo se znajdeš v situaciji, ki je tu odlično prikazana … ne bom dolgovezila, film je nekaj, kar je treba pogledat …

Hope Springs 

sobota, 1. december 2012

Človek človeku ..



Danes sem otopela, pod vtisi dogodkov, ki smo jim  bili priča in ni me sram priznati, da sem vse opazovala iz varne dnevne sobe … minili so časi, ko sem se pridružila množici na ulici, minili časi, ko sem slepo verjela, da bo zadeva minila, tako kot si jo želimo. Žal in izkazalo se je, da sem imela popolnoma prav. Vedno se najdejo idioti .. ki dobro obrnejo v slabo. Preprosto izkoristijo za svoj nastop, ki ga odigrajo v slogu svojih zmožnosti in te zmožnosti so milo rečeno mizerne… moj sin pri svojih dvanajstih letih ve, da nasilje ni OK, jasno mu je da se na ta način ne reši nič … in ko se sprašujem, kdo so ti ljudje … če jim to ime sploh še lahko pripišem, se vprašam še nekaj, zakaj se njihova tako zelo ponosna imena ne objavi javno, zakaj se jih ne razgali .. če že imajo jajca, da pridejo med ljudi, vzamejo množico za svoj ščit, potem ima ta množica pravico vedeti, kdo so ti kvazi junaki .. kdo so ti tako zelo prizadeti posamezniki, ki se jim je zgodila tako zelo velika krivica, da morajo za bran svojih pravic uporabiti tako surovo moč.
Zame so strahopetci .. so ljudje, ki bi jih poslala delat … kopat jarke … objavila bi imena takšnih odpadnikov in naj se soočajo s posledicami, ki bi jih doletele. Za njih je škoda besed ..
Policistom, ki so bili včeraj na dolžnosti pa lahko rečemo le hvala. Koliko je med nami takšnih, ki bi za tako mizerne plače počelo to, kar počno oni … koliko?? Koliko od njih jih je že trpelo za posledicami, ki so jih pridobili v takšnih in podobnih situacijah …?? Veliko in še več jih bo. Žal. Ko pomislim kam nas bo to pripeljalo, me je strah. Strah prihodnosti, strah me je življenja, ki prihaja, negotovosti in če bi pred leti vedela to kar vem danes, bi se velikokrat odločila drugače. Ker pa človek žal ni vedež … sem tu kjer sem.
V meni je toliko besed .. vulkan čustev, ki ga mirim in želim si, da bi znala umiriti svojo notranjost in spraviti vse skupaj na papir … se olajšati. Žal vedno ne gre po planu in tokrat besede niso moje zaveznice.. morda mi uspe kasneje spisat mojo kaotično plat dojemanja …