Leta ….

Čas, ki teče, leta, ki so nam namenjena, so omejena. Včasih sem razmišljala o tem, bolj pogosto, zdaj se o teh rečeh ne sprašujem več. Sem tu, zdaj in to je edino kar velja, golo dejstvo. Preteklo leto je precej razburkalo moje življenje. Naredila sem nekaj korakov, za katere nisem niti slutila, da bodo del mene in vesela sem, da sem jih naredila, da sem šla po poti, ki jo imam rada. Na tej poti, sem srečala veliko dobrega in malo slabega. Upam, da se razmerje ne bo spremenilo. Verjamem, da če človek dela dobro, se mu slej ko prej, obrestuje. Ne gre za poplačilo, že občutek, da si storil nekaj, kar ni dobro le zate, pač pa tudi za koga drugega, je odličen. Vse ostalo so dodatni bonusi. Življenje, ki nam je podarjeno ob rojstvu, obstoj za katerega nismo prosilo, nas vodi … in tu smo le hip, ki je v večnosti, manj kot blisk. Z leti sem postala bolj strpna in ko sem v preteklem letu pričela opažati, da postajam vedno bolj podobna sitni pubertetnici, sem se vprašala zakaj?!  Zakaj postajam nekdo, ki ga obvladuje jeza, nestrpnost … Odgovori, ki sem jih našla v sebi, mi niso bil vedno všeč. Sprejela sem jih in upam, da bom lahko vozila z njimi … z zavedanjem, da v meni vre jeza, ki izbruhne in včasih rodi tudi kaj dobrega.

Želim si, da bi lahko bila bolj umirjena, da se mi ljudje in njihovi jeziki, ki me ne poznajo, ne bi dotaknili s tako lahkoto. Da preskočim ali pa uporabim to energijo, ki jo izzovejo. Vem, da mi bo uspelo, vem, ker delam dobro in sem dober človek, ker nikomur ne želim slabo, niti tistim, ki zadnje čase tako zelo radi hodijo po meni in me ocenjujejo in dejstvo, da z menoj niso spregovorili niti poštenega stavka, zanje sploh ni ovira. Vem, da bi mi moralo biti vseeno …

Sklep tega dne … mojega dne je … da se ne bom več obremenjevala … ali naj raje napišem ubadala z ljudmi, ki tega niso vredni. Ki so meni popolni tujci … živela bom moje življenje, ki mi je bilo podarjeno, na način, ki si ga želim …