Čas, ki teče, leta, ki so nam namenjena, so omejena. Včasih
sem razmišljala o tem, bolj pogosto, zdaj se o teh rečeh ne sprašujem več. Sem tu,
zdaj in to je edino kar velja, golo dejstvo. Preteklo leto je precej razburkalo
moje življenje. Naredila sem nekaj korakov, za katere nisem niti slutila, da
bodo del mene in vesela sem, da sem jih naredila, da sem šla po poti, ki jo
imam rada. Na tej poti, sem srečala veliko dobrega in malo slabega. Upam, da se
razmerje ne bo spremenilo. Verjamem, da če človek dela dobro, se mu slej ko
prej, obrestuje. Ne gre za poplačilo, že občutek, da si storil nekaj, kar ni
dobro le zate, pač pa tudi za koga drugega, je odličen. Vse ostalo so dodatni
bonusi. Življenje, ki nam je podarjeno ob rojstvu, obstoj za katerega nismo
prosilo, nas vodi … in tu smo le hip, ki je v večnosti, manj kot blisk. Z leti
sem postala bolj strpna in ko sem v preteklem letu pričela opažati, da postajam
vedno bolj podobna sitni pubertetnici, sem se vprašala zakaj?! Zakaj postajam nekdo, ki ga obvladuje jeza,
nestrpnost … Odgovori, ki sem jih našla v sebi, mi niso bil vedno všeč. Sprejela
sem jih in upam, da bom lahko vozila z njimi … z zavedanjem, da v meni vre jeza,
ki izbruhne in včasih rodi tudi kaj dobrega.
Želim si, da bi lahko bila bolj umirjena, da se mi ljudje in njihovi jeziki, ki me ne poznajo, ne bi dotaknili s tako lahkoto. Da preskočim ali
pa uporabim to energijo, ki jo izzovejo. Vem, da mi bo uspelo, vem, ker delam
dobro in sem dober človek, ker nikomur ne želim slabo, niti tistim, ki zadnje
čase tako zelo radi hodijo po meni in me ocenjujejo in dejstvo, da z menoj niso
spregovorili niti poštenega stavka, zanje sploh ni ovira. Vem, da bi mi moralo
biti vseeno …
Sklep tega dne … mojega dne je … da se ne bom več
obremenjevala … ali naj raje napišem ubadala z ljudmi, ki tega niso vredni. Ki so
meni popolni tujci … živela bom moje življenje, ki mi je bilo podarjeno, na
način, ki si ga želim …
