Izključena

 

Zadnje čase ne gledam informativnih oddaj, ne poslušam poročil in kljub vsemu do mene pricurljajo novice, ki me najprej razbesnijo, potem pa postanem žalostna in otopela. To kar pa sledim zadnjih nekaj mesecev, me pravzaprav boli. Res boli, bolečina v prsih, ko ti zastane dih … pravzaprav ni bolečine, je stiska.

Kaj je tisto kar me navdaja s strahom? Ljudje, pravzaprav to v kaj se spreminjamo. Država nas sili in vodi v ne izhodni položaj in zanima me, kaliko časa bo še potrebno, da bo prišlo do trenutka, ko nas bo beda preplavila v tako velikem obsegu, da bomo postali nasilni. Ja, prav ste prebrali, NASILNI. Ne verjamete? Poglejte zgodovino, ni potrebno brskati daleč nazaj … ni se treba ozirati na drugi konec sveta. Spomnim se, ko sem bila še otrok, so stari ljudje okoli mene večkrat omenili; vsaka generacija potrebuje vojno. Preveč dobrega ni dobro za nikogar. Šele ko ti je slabo, veš kaj si imel prej. Očitno so imeli prav. Izkušnja gostinca, ki mu je promet padel za 50%, od trenutka ko ponuja brezplačno hrano, pove veliko. Ljudje so živali, ki jih je celo živalski svet izločil … imamo se za najpametnejše … to že dolgo ne verjamem več, smo bedna bitja, ki uničimo vse kar nam pride pod roko … in to kar lahko človek naredi človeku … v živalskem svetu ne vidiš takle krutosti .. in šele začelo se je ..

Ljubljana in turizem

 

Ker imamo v Ljubljani očitno čisto preveč turistov, smo se sredi sezone odločili prenavljat središče in ga razkopali do konca in ker sem sama vsak dan v centru mesta, ker sem tam v službi, mi pade v oči tudi kaj takega, kar drugi niti ne opazijo. Recimo ….

Frančiškanska cerkev, tisti, ki ne veste katera je, to je tista rdeča reč ob Prešernovem trgu. Stopnice, ki vodijo v hram vere so že nekaj let oblegane s strani »klošarjev«. Kdo pa je pravzaprav »klošar«? Ali je to tisti, ki so ga razmere prisilile k temu, da živi na ulici ker je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ostal brez službe, družine …? Ali pa je to tisti, ki se ga zapije, ker mu tako pač paše, posledica je, da je izgubil službo …? Po videzu sodeč ima Ljubljana veliko takih klošarjev, ki so se ga zapili in so se pač odločili, da dan preživijo, kot mestna znamenitost in se valjajo po stopnicah pri Frančiškanski cerkvi, trenutno pa je njihova priljubljena lokacija podstavek Prešernovega spomenika. Klošarjev, tistih pravih v strogem centru ni, morda nekaj izjem. Verjamem, da so jih pregnali zapitki, ki so si nadeli enako ime in se veselo bahajo s svojo pijansko sapo in žalijo vsakega, ki gre mimo. Večina se jih ne zadržuje, ko odkloniš miloščino, ki si jo po njihovem sodeč zaslužijo s poštenim posedanjem. Res me zanima koliko med njimi je takih, ki bi šli v službo in bi delali za pičlih 500€ na mesec. Poraja pa se mi tudi vprašanje, kako se počutijo delavci, ki že nekaj tednov pridno tlakujejo in prenavljajo Čopovo ulico, preživijo dan na kolenih in tolčejo kocke, med tem, ko jim sonce pribija na glavo in vse to za plačo, ki je v obljubljeni deželi Sloveniji morda niti ne bodo prejeli. Kako sprevržena je naša družba, da si dovoli tako obnašanje, kako sprevrženi smo ljudje … kaj smo postali? Sprašujem se tudi ali je to obraz, ki ga želimo pokazat turistom … ne mi zdaj težit s pripombami v stilu, vsi imamo pravico, kaj veš kaj se jim je zgodilo .. in podoben bla bla bla … Ko se mi tako imenovani klošar pohvali, da kok je blo kul v Braziliji .. in to na račun mojih in vaši davkov … fak offfff tako državo in politiko. Ljudje, ki pa hodijo v službo, plačujejo davke, pa svojih otrok še na morje ne morejo peljat … ker, če plače že so, se pač nižajo in vse to le zato, da imamo lahko KRALJE ULICE, ZBIRKO PREPAMTNIH POLITIKOV IN CERKEV … vsi po vrsti pa veselo delajo le za svoj žep … jasno v službi ljudstva …

Mislim, da smo največja napaka, ki jo je naredila narava … in na žalost bo ta napaka usodna za planet …

Toliko o najbolj inteligentnem bitju, ki živi na planetu zemlja …

 

kok mam včasih dovolj brezveznih ljudi .. res in posledica tega je zgornje pisanje ...

 

 

 

 

 

 

Leta ….

Čas, ki teče, leta, ki so nam namenjena, so omejena. Včasih sem razmišljala o tem, bolj pogosto, zdaj se o teh rečeh ne sprašujem več. Sem tu, zdaj in to je edino kar velja, golo dejstvo. Preteklo leto je precej razburkalo moje življenje. Naredila sem nekaj korakov, za katere nisem niti slutila, da bodo del mene in vesela sem, da sem jih naredila, da sem šla po poti, ki jo imam rada. Na tej poti, sem srečala veliko dobrega in malo slabega. Upam, da se razmerje ne bo spremenilo. Verjamem, da če človek dela dobro, se mu slej ko prej, obrestuje. Ne gre za poplačilo, že občutek, da si storil nekaj, kar ni dobro le zate, pač pa tudi za koga drugega, je odličen. Vse ostalo so dodatni bonusi. Življenje, ki nam je podarjeno ob rojstvu, obstoj za katerega nismo prosilo, nas vodi … in tu smo le hip, ki je v večnosti, manj kot blisk. Z leti sem postala bolj strpna in ko sem v preteklem letu pričela opažati, da postajam vedno bolj podobna sitni pubertetnici, sem se vprašala zakaj?!  Zakaj postajam nekdo, ki ga obvladuje jeza, nestrpnost … Odgovori, ki sem jih našla v sebi, mi niso bil vedno všeč. Sprejela sem jih in upam, da bom lahko vozila z njimi … z zavedanjem, da v meni vre jeza, ki izbruhne in včasih rodi tudi kaj dobrega.

Želim si, da bi lahko bila bolj umirjena, da se mi ljudje in njihovi jeziki, ki me ne poznajo, ne bi dotaknili s tako lahkoto. Da preskočim ali pa uporabim to energijo, ki jo izzovejo. Vem, da mi bo uspelo, vem, ker delam dobro in sem dober človek, ker nikomur ne želim slabo, niti tistim, ki zadnje čase tako zelo radi hodijo po meni in me ocenjujejo in dejstvo, da z menoj niso spregovorili niti poštenega stavka, zanje sploh ni ovira. Vem, da bi mi moralo biti vseeno …

Sklep tega dne … mojega dne je … da se ne bom več obremenjevala … ali naj raje napišem ubadala z ljudmi, ki tega niso vredni. Ki so meni popolni tujci … živela bom moje življenje, ki mi je bilo podarjeno, na način, ki si ga želim … 

Objestnost …

Vožnja z avtobusom iz centra Ljubljane proti Šiški … nič hudo pretresljivega. Po navadi. Danes pa je bilo precej drugače. Že ko sem se po Čopovi bližala pošti, sem opazila dva pretirano vihrava mulca, ki sta v višino merila malo več kot meter. Človek se vpraša, kaj počneta sama ob tako prometni ulici in nadaljuje svojo pot. Stanje na postajališču ob vihranju dveh podivjanih mulcev, je bil izziv, tako za čakajoče, kot šoferje avtobusov, ker ju je bilo dejansko povsod dovolj. Kot nepredvidljiva žoga sta skakala sem in tja in predvidevati, kam se bosta odbila je bila loterija. Skratka, ko končno dočakam bus številka 1, se počasi v gruči, ki je podobna grozdu vkrcamo in ko pridem do srednjih vrat, glej ga zlomka, se na bus pri teh vratih prav na hitro povzpneta podivjana otrok. Skoraj me podreta po tleh, brez opravičila se poskušata skriti med nami, ki smo vožnjo plačali in se veselo hihitata. OK, pa naj se peljeta zastonj, si misli in se odpravim proti koncu avtobusa. Pri kinu Šiška pa se zgodba precej spremeni. Med menjavo potnikov, ki so vstopali in izstopili sta se prebila do predzadnjih vrat, kjer sta našla svojo žrtev. Otroka, pravzaprav šolarja, ki je bil za glavo večji od njiju in na njegovo smolo, je bil na busu sam. Stopila sta k njemu in ga začela nadlegovati, tepsti po obrazu, se zaletavati vanj in ob vsem tem, sta seveda motila tudi druge odrasle, ki pa so stoično prenašali in opazovali njuno agresijo, ki sta jo vršila nad tem osamljenim otrokom. Zadeva je prišla tako daleč, da mu je ne od njiju iz glave snel kapo in se zakadil v množico, torej proti meni. Kapa je frčala po zraku in ko je končala v mojih rokah, sem jo jasno vrnila lastniku, podivjana otroka pa nadrla.  V tem trenutku smo prišli na postajo in skočila sta ven na pločnik, počakala, da so se vrata busa zaprla in začela vanj  metati sneg … morda tudi kamenje.. Kako je reagirala ostala publika na busu … stoično, so se brigali zase … in še ne dolgo nazaj smo se spraševali, kako je mogoče, da so v Indiji na busu posilili dekle, pretepli njenega fanta  … ZATO … KER NIHČE NE REČE NIČ … KER NIKOGAR NIČ NE BRIGA …. Z A T O …

Ko sanje postanejo resničnost ..

Danes smo se v službi poslovili od kolegice, ki se je pogumno odločila za korenito spremembo .. preselila se bo v Avstralijo. Jp, pogumno dejanje. Vse skupaj sem spremljala malce .. skeptično in previdno. Moram reči, da občudujem pogum, res ga. odhod tako daleč .. ko ne veš kaj te čaka .. ampak o vsem tem sem bolj globoko začela premišljevati šele danes .. ko sem jo objela in ji zaželela vse dobro .. srečo .. in seveda željo, da se še vidimo. Nekako že celo popoldan kradoma v mislih pohajam po Avstralijo in premišljujem .. kaj vse jo čaka?!

 Dekle drago, še tule ti povem, tebi in tvojemu partnerju želim res vse dobro. Besede nekako ostajajo v meni in polna sem vtisov in barv s slik, ki sem jih pregledovala .. vem da gresta v čudovito in tudi neusmiljeno pokrajino .. vem, da sta pametna on odgovorna .. in vem,d a bo z vama vse ok.

Marjana

Dieta ..

Kako zelo imam dovolj, da nas na vsakem koraku bombardirajo z preparati, i mi bodo uspeli shujšati. Farmacija naj bi bilo nekaj .. kar dela dobro, njen cilj naj bi bil plemenit. Zadnja leta pa poslušamo le o tem, kako si polnijo žepe na račun bolnih .. da je plemenitost že davno izpuhtela in je ostala le še požrešnost.

Kdaj se bodo oglasili strokovnjaki, ki jih je toliko in začeli vpiti .. kričati, zakaj ljudje prekomerno jedo .. zakaj je toliko stresa …  Kdaj se bo našel junak, ki mu bo uspelo prepričati javnost, da so to posledice nezadovoljstva, stresa .. pritiskov .. strahu. Kdaj bo končno jasno, da nihče ni rad debel, koščeno suh .. Nihče si ne želi izstopat na način, ki ni pozitiven .. vendar pa, ne moremo bit vsi idealni, ker ideala ni. Smo kar smo. In vsak kilogram, ki ga imamo smo mi .. tako pač je in vsa ta bombardiranja, nas .. vsaj mene, jezijo … s kakšno pravico kažete na moje napake, moje pomanjkljivosti … ko pa ste sami tako zelo pokvarjeni, da povzročate lakoto .. stres, in ob tem sedite na toplem ob polni mizi in si manete roke, ko vam na kup leti denar .. od debelih, suhih .. bolnih .. lačnih .. mučenih …