Pismu ej ..

Ja res sem tko začela. K mi tamau stop na živc, bi ga lahko stresla s hlač .. pa še s kože ..

Res so prazniki pred vrati, pravzaprav smo že na polovici, pa to ni nobena garancija, da je v hiši mir. Moj, pardon, najin sin je … dislektik. Ker je ta pizdarija lahko velik problem, sem prijala bika za roge in po 2. letih, končno dobila odločbo, da ima določene prilagoditve v šoli .. že tko sedim z njim cele dneve in posledica je, da se je navezal name .. čist preveč. Vse .. res vse, želi delati z menoj. Ok, pa sva ustvarjala iz fimo mase .. kmalu je začel zgubljati živce in to tako hudo, da ga sedaj ne želim met več ob sebi, ko ustvarjam. Sem ga usmerila v risanje … ves navdušen je začel .. ga vodim … skozi umetnost …

Matr, čist sem skrenila … hotela sem govorit o njegovih izpadih in o izpadih, ki jih imata oče in sin. Jaz pa vmes za amortizer ..

Tega več ne zmorem, ne zdržim. Sem zagrozila, da bomo šli narazen .. pol pa sem imela slabo vest .. ampak sem res na robu. Ne znata nehat, jaz pa tega ne morem več poslušat in še zdravo ni. Se sprašujem, kdo je večji otrok, oče ali sin. Tudi oče ne zna popustiti.. oziroma, taktično speljati zadeve in olajšati lajf. Če pomislim, kako bi bilo, če bi še jaz skakala na vsako žogo, ki mi jo vržeta .. že zdavnaj  bi bili vsi pod ključem .. ena jebaaaaaaaa..

No tud mama ima disleksijo, če slučajno najdete kako napake .. klinc ……

Sreča … ali občutek, da si ogoljufan

Čuden naslov .. ja je. Kar nekaj časa sem premišljala kaj naj napišem na začetku .. kaj je tisto, kar zaznamuje to zgodbo …

Naj začnem pred dvema letoma ….

..

Prijatelj se je oglasil pri nas, da popedena naš PC …. In ker z partnerjem skupaj delata, je jasno kmalu padla beseda tudi na skupne projekte .. oziroma želje in tako sem izvedela, da ta prijatelj resno razmišlja .. o velikih korakih, ki jih je sposobno bolj malo ljudi. Prodati svoje imetje in oditi s trebuhom za kruhom, kot so to počeli naši pradedje in dedje, babice in prababice … Sicer ne tako zelo na nož, kot so to počeli oni, temveč z razmislekom, raziskovanjem in seveda z daljšo ekspedicijo v ta oddaljen svet. Mene skeptika sta kmalu utišala z argumenti v slogu; kaj ti še nudi domovina … s kakšnim denarjem boš živela v pokoju, če ga boš sploh dočakala, da ne govorim o zimah, ki nam v LJ ni ljuba …

Skratka, kmalu se mi je to zdela precej sprejemljiva rešitev … seveda, da on odide naprej, tam živi, srečno in uspešno .. uspešno ne po nekih hudih merili, temveč, da človek živi neko dostojno življenje. Samo to …

Dve leti je dečko, ki je tam nekje med 40.-50. letom pripravljal pot. Vzel si je dva meseca časa, za odkrivanje svojega prihodnje raja, navezal stik z konzulatom, preveril nepremične … skratka načrt izdelan do potankosti …dobil celo sponzorja, pri nas v SLO govoril z oblastmi o svojem projektu .. oziroma načrtu … Pripravil neko poslovilno večerjo in krenil na pot ..

Prijatelji so bili navdušeni … človek uresničuje želje .. daleč v svetu, na drugem koncu planeta .. SAM ….

Ko je prišel v tem novem raju do interneta je spisal svoj prvi blog. Bili smo srečni. Še je živ … tam je … sredi raja. Bil je v velikem mesu južne Amerike … smog, revščina .. šok ..

Kmalu je ugotovil, da bo hitro brez denarja, če bo vsakemu prisluhnil …španski jezik, ki ga ne obvlada najbolje, je velika ovira .. vendar si s svojo angleščino in predvsem preprostostjo in iznajdljivostjo pomaga … sledila so pisanja .. veliko navdušenja nad Indianci … in globoko spoštovanje do teh ljudi.

Potem pa .. šok zame in verjetno še za koga … četrto pisanje …me je vrglo na rit. Če je v prejšnjem pisanju opisoval prvi stik z džunglo … (Dons sm meu prvi stik z totalno naravo, (sm biu kr mal ‘zadet’ od tega)) .. prijetno je bilo prebrat tale njegov stavek. Danes pa … besede (Po …….. hodim z zamegljenim pogledom, razfukano duso ….).

Stiska … osamljenost … v sveti bogu za hrbtom …in se sprašujem; kaj je sreča, ko se ti izpolnijo želje … ali ko se zaveš, da si srečen tako kot si … Ali smo ljudje sploh lahko srečni taki kot smo … ali res potrebujemo vedno znova neke izzive …. potrditve …. Vem, da če bi šel na to pot v družbi, bi se vse skupaj sprevrglo v neko divjo avanturo … ki bi bila daleč od tega, kar je bil njen namen. Toda tudi to, kar se dogaja sedaj ni ravno to, kar je pričakoval. Res je, ni se odrekel načrtu (zaenkrat še ne), znašel pa se je na potovanju, ki mu je dalo veliko več, morda preveč. Izkušnjo, ki je ni pričakoval …. Duhovno potovanje …..iskanje … in tam daleč .. je na nek način ugotovil, da je velik del njega ostal doma …. v malomeščanskem močvirju (kot piše v enem komentarju ...) …

Dečko tam daleč, veliko ljudi misli nate, upam, da čutiš  …. da se zavedaš .. Še 1x pišem isto; če ti življenje postreže z limono, si naredi limonado in poskrbi, da bo ravno po tvojem okusu … ti si tisti, ki vlečeš niti .. pesimizem in smog velikih mest pusti za seboj in pojdi naprej v prihodnost …. In predvsem vrni se …

Zakaj že .. je vredno??

Zaradi nasmeha mojega sina, zaradi dotika rahle ledene snežinke, ki me nežno pogladi, preden se ob dotiku z mojo vročo kožo spremeni v kapljico, zaradi mivke v crocsih, zaradi vlažnih dlaneh, tik pred poljubom v rosni mladosti, zaradi glasbe v hladnem mokrem jutru, ko se drenjam na busu in me ritmi odnesejo v sanje. Zaradi vonj po svežem kruhu, zaradi mehkobe objema in iskrenih oči, zaradi komuniciranja brez besed ... zaradi sonca na zaspanih vekah, zaradi črk neprebranih knjig ... zaradi ukradenih nasmehov ...skritih pogledov .. Zaradi zaupanja živali, zaradi lepote planeta ... in iskrenih ljudi .... prijetnega žgečkljivega občutka, ko ti polž leze po roki ... ..zaradi vsega tega je vredno biti tu ... in še kaj bi se našlo ...
Saj vem da sem mal nora .... ampak vse to je .. lepo ... prijetno ...


....

Danes pa so bili v jutru z menoj udarni Ramstein, nežen Robbie Williams, sanjava Norah Jones, divji Chris Doherty in argentinski tango v izy Jazz izvedbi francoskih virtuozov ... Zmešnjava glasbe, vsaka po svoje nora .... tako kot sem jaz ... taka pač sem :))))))))