Smrt
Zadnje čase veliko razmišljam o smrti .. ne o svoji, niti ne
o tem, kaj pride po tem, ko zadnjič izdihneš …. bolj tako na splošno. Vsak izmed
nas, je verjetno že izgubil koga … jaz pred leti mamo … lani očeta, ki mi je
bil tujec in ga nisem videla trideset let in šokantno je, kako zelo me je
prizadelo. Ne smrt, pač pa vsi spomini, ki so se prebudili. Ok, pa ne bom o
tem, to bo zgodba o mojem razmišljanju o smrti. Kako se z njo soočiti, kaj
storiti … me prav zanima ali bom takrat ko bom tik pred njo, tudi tako
razmišljala … morda.
V nekem Danskem filmu sem zasledili pogovor dveh oseb o
samomorilcih .. mladih ljudeh, ki se ubijajo zaradi negotove prihodnosti ..
zaradi stisk, ki jih ponuja to življenje. In eden od udeležencev pogovora je
dejal; včasih je bil samomor dejanje starejših ljudi .. častni samomor, ki je
rešil starega in bolnega tegob, bolečin in mu vrnil dostojanstvo in ob enem
rešitev za potomce, svojce, ki so zanj skrbeli.
Sprašujem se, če ni najbolj človeško, sesti za mizo, se
pogovoriti, povedati, da je življenje, ki je za nami bilo lepo, polno in da smo
popolnoma zadovoljni s svojo preteklostjo, da je življenje, ki je pred nami polno
bolečine in strahu in da je bolje reči, IMEL SEM SE DOBRO IN PRIPRALVJEN SEM
ODITI ….